Ne morem si pomagati, da ne bi čutila, da mi filmček poskuša nekaj vsiliti. Sicer samo avtor sam ve, kaj je poskušal s filmčkom izraziti, a občutek imam, da je filmček zaprt za drugačne interpretacije, kot je njegova. Tako imaš tri možnosti: (1) ne razumeš, kaj filmček izraža, (2) razumeš in sprejmeš, kar izraža, (3) razumeš, a čutiš, da ti je nekaj vsiljenega. In v slednjo možnost sem zapadla sama. Ključ vsiljenega se pri meni skriva v krilih. Odbija me simbolika, ki jih krila nosijo v filmčku. V filmčku naj bi predstavljala otroško nedolžnost in sanje. Krila pa jaz vidim kot nekaj drugega. Kot oviro ali bolje potuho, ki ti onemogoča stati na realnih tleh. Kdor nosi krila, je nekdo, ki se ni sposoben srečati z realnostjo sveta in zato raje leti nad svetom in preleti njegove hribe in doline. Nosijo ga krila, namesto moč njegovih nog. Kot bi ga še vedno nosila mama v svojem naročju. In v njenem naročju sanja, kako je nepremagljiv in kako se cedita samo med in mleko... Že ime filmčka pove vse: BEŽI! Zbeži v svoj sanjski svet, v katerem boš varen. Beži in se ne sooči... Ostani, kjer si, šibak kot dojenček, odet v puhasti nič... Hvala za obisk!
To kompleksno bitje me vedno znova preseneti. Zmožen je za razsežne kompleksnosti, a po drugi strani to isto bitje ni zmožno za najbolj elementarne preprostosti...
Le kaj mu stoji na poti...? Ali bolje... kaj mu manjka...?
Človek ni bitje, ki se rodi v svet kratko malo pripravljen za samostojno življenje tako kot je pri veliko živalskih in rastlinskih vrstah.
Rodi se razgrajen. Razstavljen, če hočete... A razstavljen na veliko koščkov. Kolikor vem, nobena druga vrsta ni sestavljanka, tvorjena iz tako veliko koščkov...
Do danes je že veliko strokovnjakov raziskovalo razvoj človeškega bitja. In odkrili so tudi že veliko neverjetnega. Madžarska psihiatrinja in psihoanalitičarka Margaret Mahler je recimo odkrila, da dojenček šele postopoma začne sebe in druge dojemati kot celoto. Mati na začetku vidi samo kot dojko, kot kožo ali kot roki. Šele sčasoma jo vidi kot celovito osebo. Še več! Na začetku niti ne loči sebe od zunanjega sveta! Ne ve recimo, ali njegovi občutki prihajajo iz njegove notranjosti ali od zunaj ali pa da je fizično ločen od materine dojke...
Otrok pa ne dojema sebein matere razcepljeno samo na telesni ravni. Razcep doživlja na katerem koli področju, ki si ga lahko zamislimo. Britanska psihoanalitičarka Melanie Klein recimo loči med paranoidno-shizoidnim in depresivnim položajem. Ni tako zapleteno, kot se sliši. Gre za to, da človek na določeni točki razvoja preide s paranoidno-shizoidnega na depresivni položaj. To je točka, v kateri otrok (to naj bi se običajno zgodilo do 3. leta starosti) združi dobro (tista mati, ki zadovoljuje njegove potrebe) in slabo (tista mati, ki ga frustrira z nezadovoljevanjem potreb) podobo matere. To je pomembna točka v razvoju človeka, iz katere lahko sklepamo, da sta potrebna tako mati, ki zadovoljuje potrebe kot mati, ki frustrira. Angleški psihoanalitik Donald W. Winnicott je tako mati imenoval s svojim dobro znanim izrazom "dovolj dobra mati" ("Good enough mother"). Mati, ki frustrira, a ne preveč, seveda. Nenavadno kot se sliši, popolne matere torej ne omogočajo otroku optimalnega razvoja! Ali vam nisem že povedala, da je človek kompleksno bitje...!?
Kot sem že omenila je doseg te točke v razvoju pomemben. Težko bom opisala, zakaj vse je ta točka pomembna, a mogoče vam bo dovolj nazorno že to, če vam povem, da bi bilo na svetu veliko manj di-socialnih osebnosti (po domače psihopatov) in drugih osebnosti (recimo narcisistična, border-line oz. "vampirska"), ki ne premorejo niti kančka empatije do drugega. Ne bi bilo recimo vedno večje razlike med bogatimi in revnimi, mučenja ljudi in živali, kratenja človekovih pravic in pravic živali, izkoriščanj,... Namesto tega bi bilo recimo več tega, kar boste videli v sledečem filmčku (in včasih se mi res zazdi, da je človek v marsičem inferioren živalim):
Kaj je torej tisto kar manjka...?
... ključ je v integraciji... V integraciji vseh aspektov človekovega obstoja. Kaj pa predstavlja ključ do integracije...? Če se spomnimo na D. W. Winnicotta, je to... DOVOLJ DOBRA MATI... To pa nas privede do moje prejšnje objave, v kateri razglabljam o začaranem krogu... ... ki pa ga je na srečo moč razdreti... in potem človek končno lahko zaživi kot človeško bitje, ki je zmožno za res velike stvari... Hvala za obisk!
Ko sem si ogledala sledeči filmček, sem se nekaj zamislila...
Ste si ogledali filmček? Verjetno vas je večino ganil. Tudi mene je... A ko sta se prvotni ganjenost in olajšanost polegli, sem začela nekaj razmišljati...
V resničnem življenju se stvari ponavadi ne končajo s tako olajšano ganljivostjo. Resnično življenje skriva nešteto zgodb ljudi, ki v svojih najzgodnejših letih niso bili deležni (kaj dosti) nesebičnega darovanja. To so otroci mater ali očetov, ob katerih niso mogli biti sebična bitja, kakršna so se rodili, tako željna ljubezni. Pomembni drugi od njih jemlje vse dobro, se prehranjuje z njihovimi semeni, iz katerih bi lahko enkrat vzklilo nekaj dobrega... Še več, če mu že pusti kakšno seme željno ljubezni, ga oškropi s strupom nepredelane groze svojih psihičnih vsebin...
In tako se ne čudim, da sem vedno znova priča ironičnemu dejstvu, da so trpeči otroci največkrat tudi... trpeči odrasli. Saj nimam nič proti trpljenju, a če bi bilo življenje pošteno, mar ne bi ravno tem otrokom nudilo lepo odraslost kot povračilo za težko otroštvo?
Ali prav zares drži pregovor, da "Kar seješ, to žanješ."...?
Ta pregovor mi je drugače čisto všeč, pa tudi tisti "Brez muje se še čevelj ne obuje." ali pa "Brez dela ni jela." Po mojem kar držijo vsi teli pregovori, a zakaj se mi zdi, da nekaj manjka... ?
Zadrega se pojavi, ko nimaš kaj sejati, ko nimaš čevlja za obuti ali ko se ne najde delo zate. V takšni stiski se znajde nekdo, ki je bil davno nekoč otrok staršev lačnih njegovih semen...
Te otroke lahko razumem... pa tudi njihovih semen lačne starše. Namreč tudi njih starši so bili nekoč lačni njihovih semen...
A kako se lahko ta začaran krog razdre...?
Nekaj zagotovo drži. Sam od sebe težko...
In na tem mestu se pojavi moje seme. Moje seme je že začelo kliti ob pogledu na ta začaran krog. Otroci brez semen me vabijo k sebi, da pridem do njih, da razdrem ta krog. Da še njim pomagam poiskati in vzkliti svoja semena...
Tako bo tudi moje seme ljubezni postajalo rodovitnejše in rodovitnejše...
Ko sem si ogledovala vsebine na mojem Facebook-u, sem naletela na en video, ki so ga objavili na Animals and Nature. Obetal je prisrčno interakcijo med dvema živalma in ker so mi živali zelo pri srcu, sem si ga šla takoj ogledat. In res me vsebina videa ni razočarala. Posnetkov s tako prisrčno vsebino zame ni nikoli preveč. Naslov videa "Best Budies" se mi je zdel kar na mestu...
Ste si ogledali video? Kaj bi komentirali pod videom? Bi stisnili en like, kakšnega srčka, napisali "Kako prisrčno!"ali kaj drugega?...
No, zame že vemo kaj bi napisala in sedaj pride tisto, kar me je presenetilo... Med branjem komentarjev sem naletela na kar nekaj takih, ki meni še v sanjah ne bi prišli na misel. Recimo komentarji o tem, kako je mačka terorizirala sovo, ki se ni počutila prav nič srečno, kako je grozno, kako da sploh nista prijatelja pa da sova in mačka nista za bivanje v skupni hiši. Več jih je skrbelo za sovine oči in več jih je recimo opazilo, da ima sova na nogo privezano vrv in nekdo je celo rekel, da je to popkovina... (za celoten seznam komentarjev, kliknite na ikono za komentarje pod videom)
Ko sem prebrala te komentarje, sem šla še enkrat pogledat video. Zaskrbelo me je namreč, da sem kot bodoča psihoterapevtka zgrešila tako pomembne vsebine. Sem se mogoče pustila zaslepiti pogledu na dve prisrčni živalci in nisem uspela videti resnične slike?
Ponoven ogled videa me je prepričal, da me ni treba skrbeti za mojo bodočo kariero. Tudi mož mi je pritrdil, da se mu ne zdi, da katera od živalic trpi (da ne pozabimo tudi na kar nekaj komentarjev, ki so prav tako govorili temu v prid).
In recimo, da lahko rečemo, da tisti komentarji, ki so me presenetili, nimajo neke realne osnove...
Kaj pomeni potem to irealno ali bolje rečeno iracionalno prepričanje, s katerim so ti ljudje tipkali svoje presenetljive komentarje? In v te komentarje so res trdno prepričani. Če bi jim nekdo omenil, da so njihovi komentarji malce nenavadni, bi njega po vsej verjetnosti pogledali kot da je z lune padel. Za njih je namreč njihov pogled tako realen, da bolj realen ne more biti... A da se vrnemo k vprašanju... Kaj se pravzaprav dogaja? Če še niste slišali za eno stvar, boste pa sedaj. Ti malce nenavadni komentarji, so namreč delo nezavednega. To je psihična instanca, ki včasih deluje, kot da ima svoje življenje. V bistvu ga kar ima. In lahko rečemo celo, da se nekdo tega zaveda bolj, nekdo pa manj... Če se poglobimo v te presenetljive komentarje, nam ni treba dolgo razmišljati, da bi dobili vpogled v to, kakšno življenje živijo nezavedne avtorice teh komentarjev. Se še komu zdijo te nezavedne svojeglavke prav zanimive? Včasih, ko se sprejo z realnostjo, pokukajo ali pa že kar skočijo ven iz svojega skrivališča in takrat jih imamo priložnost videti ter spoznavati to skrivnostno čudo, ki je spremljevalec vsakega človeškega bitja... Hvala za obisk!
V zadnjem času sem bila na dveh kulturnih prireditvah. Prva je bil 2. klavirski koncert Rachmaninoff-a (klavir je igral Matsuev), druga pa nastop ljudske plesne skupine Rus iz Rusije.
In zanimivo je to, da se mi je ob skupini Rus nekaj zgodilo. Pa ne samo meni. Vsem nam (ali vsaj večini), ki smo sedeli v občinstvu. Nekaj se je zgodilo proti koncu njihovega nastopa, ki je trajal skoraj uro in pol. Ploskali smo po koncu vsakega plesa, a enkrat ob tej priložnosti sem nenadoma nekaj opazila... kar od nekod smo se ujeli v ploskanju. Dvorano je zajel val odmevajočih ploskov naših rok, ki so udarjale druga ob drugo. Bili smo sinhronizirani kot vojaki, ki složno korakajo vznak. Tudi moj mož, ki je bil tudi na prireditvi, je opazil isto. Povedal je, da se temu pojavu reče ovacije in da se zgodi, ko je občinstvu nekaj res zelo všeč.
No, meni se je ta pojav zgodil prvič v življenju...
...ne vem, kaj so občutili drugiv tej situaciji, ampak zase vem, da sem imela mešane občutke. Preden je prišlo do tega pojava se spomnim, da sem ploskala lepo sama pri sebi, ko se je kar naenkrat ritem mojega ploskanja zlil z ritmom ploskanja ostalih. Nisem prepričana, ali so se drugi priključili meni ali jaz drugim. Najprej sem bila presenečena, nato pa se me je polotil nek občutek zadrege. Počutila sem se kot, da sem se znašla v enem čudnem svetu, v katerem ljudje ploskajo kar sinhronizirano. Tudi meni je bil nastop zelo všeč, ampak nekako se nisem mogla prepustiti temu vzdušju skupinskega duha. Kar naprej sem bila v zadregi in kar naprej se mi je vse skupaj zdelo čudno. Moje občutke si razlagam s tem, da sem se zavedala sebe kot individuuma in si nisem mogla pustiti izgubiti se v množici. Nisem se počutila domače v tem vzdušju. Se je tudi drugim zdelo vse skupaj čudno in če ja, zakaj so potem toliko časa ploskali sinhronizirano? Zakaj bi nekdo vztrajal v svoji zadregi? Zakaj sem vztrajala jaz?
Že kakšna dva tedna se pripravljam na vodenje svoje prve analitične
skupine, ki bo pomenila moj vstop v psihoanalitično psihoterapevtsko prakso. Do
sedaj sem sodelovala v skupinah zgolj kot članica, sedaj pa bom v vlogi
vodje, ki usmerja skupino.
To je velik in pomemben korak zame in tega se vedno bolj
zavedam...
...Vedno več moje energije je usmerjene v začetek prihajajoče skupine. Čutim je več v telesu, kot sem je vajena. Kot, da sem se šele zadnje čase zares zbudila? Včasih je celo ne morem obvladovati in mi nagaja v obliki tesnobe ali nespečnosti. A na koncu je to še vedno dobrodošla energija. Zelo. Kot kaže je končno našla nekaj, kamor bi se res rada podala... Med pripravami za skupino, ki jih izvajava skupaj z možem Juretom (on bo namreč so-vodja skupine), je bila tudi priprava plakata za dijake. S plakatom upava, da bova v skupino pritegnila čimveč dijakov gimnazije Kranj, v kateri nameravava organizirati analitično skupino. Število članov bo seveda omejeno na maksimalno 15 članov, a ne morem si pomagati, da me ne bi skrbelo, da se jih na koncu ne bo zbralo zadosti za skupino. Analitična skupina ima namreč malce nenavadna pravila. Pa seveda! Saj to ni navadna skupina. Če bi bila, potem moje energije ne bi toliko privlačila... No, na oblikovani plakat sva z Juretom kar ponosna, zato ga bom pokazala tudi vam, da boste še sami videli...
