Lepo pozdravljeni!
V zadnjem času sem bila na dveh kulturnih prireditvah. Prva je bil 2. klavirski koncert Rachmaninoff-a (klavir je igral Matsuev), druga pa nastop ljudske plesne skupine Rus iz Rusije.
In zanimivo je to, da se mi je ob skupini Rus nekaj zgodilo. Pa ne samo meni. Vsem nam (ali vsaj večini), ki smo sedeli v občinstvu. Nekaj se je zgodilo proti koncu njihovega nastopa, ki je trajal skoraj uro in pol. Ploskali smo po koncu vsakega plesa, a enkrat ob tej priložnosti sem nenadoma nekaj opazila... kar od nekod smo se ujeli v ploskanju. Dvorano je zajel val odmevajočih ploskov naših rok, ki so udarjale druga ob drugo. Bili smo sinhronizirani kot vojaki, ki složno korakajo vznak. Tudi moj mož, ki je bil tudi na prireditvi, je opazil isto. Povedal je, da se temu pojavu reče ovacije in da se zgodi, ko je občinstvu nekaj res zelo všeč.
No, meni se je ta pojav zgodil prvič v življenju...
...ne vem, kaj so občutili drugi v tej situaciji, ampak zase vem, da sem imela mešane občutke. Preden je prišlo do tega pojava se spomnim, da sem ploskala lepo sama pri sebi, ko se je kar naenkrat ritem mojega ploskanja zlil z ritmom ploskanja ostalih. Nisem prepričana, ali so se drugi priključili meni ali jaz drugim. Najprej sem bila presenečena, nato pa se me je polotil nek občutek zadrege. Počutila sem se kot, da sem se znašla v enem čudnem svetu, v katerem ljudje ploskajo kar sinhronizirano. Tudi meni je bil nastop zelo všeč, ampak nekako se nisem mogla prepustiti temu vzdušju skupinskega duha. Kar naprej sem bila v zadregi in kar naprej se mi je vse skupaj zdelo čudno. Moje občutke si razlagam s tem, da sem se zavedala sebe kot individuuma in si nisem mogla pustiti izgubiti se v množici. Nisem se počutila domače v tem vzdušju. Se je tudi drugim zdelo vse skupaj čudno in če ja, zakaj so potem toliko časa ploskali sinhronizirano? Zakaj bi nekdo vztrajal v svoji zadregi? Zakaj sem vztrajala jaz?
Gre mogoče za moč množice?...
Hvala za obisk!
