Človek kot človeško bitje...

Lepo pozdravljeni!

Človek je bitje, ki me že dolgo časa zanima...

To kompleksno bitje me vedno znova preseneti. Zmožen je za razsežne kompleksnosti, a po drugi strani to isto bitje ni zmožno za najbolj elementarne preprostosti... 

Le kaj mu stoji na poti...? Ali bolje... kaj mu manjka...?

Človek ni bitje, ki se rodi v svet kratko malo pripravljen za samostojno življenje tako kot je pri veliko živalskih in rastlinskih vrstah.

Rodi se razgrajen. Razstavljen, če hočete... A razstavljen na veliko koščkov. Kolikor vem, nobena druga vrsta ni sestavljanka, tvorjena iz tako veliko koščkov...

Do danes je že veliko strokovnjakov raziskovalo razvoj človeškega bitja. In odkrili so tudi že veliko neverjetnega. Madžarska psihiatrinja in psihoanalitičarka Margaret Mahler je recimo odkrila, da dojenček šele postopoma začne sebe in druge dojemati kot celoto. Mati na začetku vidi samo kot dojko, kot kožo ali kot roki. Šele sčasoma jo vidi kot celovito osebo. Še več! Na začetku niti ne loči sebe od zunanjega sveta! Ne ve recimo, ali njegovi občutki prihajajo iz njegove notranjosti ali od zunaj ali pa da je fizično ločen od materine dojke...

Otrok pa ne dojema sebe in matere razcepljeno samo na telesni ravni. Razcep doživlja na katerem koli področju, ki si ga lahko zamislimo. Britanska psihoanalitičarka Melanie Klein recimo loči med paranoidno-shizoidnim in depresivnim položajem. Ni tako zapleteno, kot se sliši. Gre za to, da človek na določeni točki razvoja preide s paranoidno-shizoidnega na depresivni položaj. To je točka, v kateri otrok (to naj bi se običajno zgodilo do 3. leta starosti) združi dobro (tista mati, ki zadovoljuje njegove potrebe) in slabo (tista mati, ki ga frustrira z nezadovoljevanjem potreb) podobo matere. 
To je pomembna točka v razvoju človeka, iz katere lahko sklepamo, da sta potrebna tako mati, ki zadovoljuje potrebe kot mati, ki frustrira. Angleški psihoanalitik Donald W. Winnicott je tako mati imenoval s svojim dobro znanim izrazom "dovolj dobra mati" ("Good enough mother"). Mati, ki frustrira, a ne preveč, seveda. Nenavadno kot se sliši, popolne matere torej ne omogočajo otroku optimalnega razvoja! Ali vam nisem že povedala, da je človek kompleksno bitje...!?

Kot sem že omenila je doseg te točke v razvoju pomemben. Težko bom opisala, zakaj vse je ta točka pomembna, a mogoče vam bo dovolj nazorno že to, če vam povem, da bi bilo na svetu veliko manj di-socialnih osebnosti (po domače psihopatov) in drugih osebnosti (recimo narcisistična, border-line oz. "vampirska"), ki ne premorejo niti kančka empatije do drugega. Ne bi bilo recimo vedno večje razlike med bogatimi in revnimi, mučenja ljudi in živali, kratenja človekovih pravic in pravic živali, izkoriščanj,... Namesto tega bi bilo recimo več tega, kar boste videli v sledečem filmčku (in včasih se mi res zazdi, da je človek v marsičem inferioren živalim):

Kaj je torej tisto kar manjka...?

... ključ je v integraciji...

V integraciji vseh aspektov človekovega obstoja.

Kaj pa predstavlja ključ do integracije...?

Če se spomnimo na D. W. Winnicotta, je to... DOVOLJ DOBRA MATI...

To pa nas privede do moje prejšnje objave, v kateri razglabljam o začaranem krogu...

... ki pa ga je na srečo moč razdreti... in potem človek končno lahko zaživi kot človeško bitje, ki je zmožno za res velike stvari...

Hvala za obisk!

Kar seješ... to žanješ...

Lepo pozdravljeni!

Ko sem si ogledala sledeči filmček, sem se nekaj zamislila...

Ste si ogledali filmček? Verjetno vas je večino ganil. Tudi mene je... A ko sta se prvotni ganjenost in olajšanost polegli, sem začela nekaj razmišljati...

V resničnem življenju se stvari ponavadi ne končajo s tako olajšano ganljivostjo. Resnično življenje skriva nešteto zgodb ljudi, ki v svojih najzgodnejših letih niso bili deležni (kaj dosti) nesebičnega darovanja. To so otroci mater ali očetov, ob katerih niso mogli biti sebična bitja, kakršna so se rodili, tako željna ljubezni. Pomembni drugi od njih jemlje vse dobro, se prehranjuje z njihovimi semeni, iz katerih bi lahko enkrat vzklilo nekaj dobrega... Še več, če mu že pusti kakšno seme željno ljubezni, ga oškropi s strupom nepredelane groze svojih psihičnih vsebin...

In tako se ne čudim, da sem vedno znova priča ironičnemu dejstvu, da so trpeči otroci največkrat tudi... trpeči odrasli. Saj nimam nič proti trpljenju, a če bi bilo življenje pošteno, mar ne bi ravno tem otrokom nudilo lepo odraslost kot povračilo za težko otroštvo?

Ali prav zares drži pregovor, da "Kar seješ, to žanješ."...?

Ta pregovor mi je drugače čisto všeč, pa tudi tisti "Brez muje se še čevelj ne obuje." ali pa "Brez dela ni jela." Po mojem kar držijo vsi teli pregovori, a zakaj se mi zdi, da nekaj manjka... ?

Zadrega se pojavi, ko nimaš kaj sejati, ko nimaš čevlja za obuti ali ko se ne najde delo zate. V takšni stiski se znajde nekdo, ki je bil davno nekoč otrok staršev lačnih njegovih semen...

Te otroke lahko razumem... pa tudi njihovih semen lačne starše. Namreč tudi njih starši so bili nekoč lačni njihovih semen...

A kako se lahko ta začaran krog razdre...?

Nekaj zagotovo drži. Sam od sebe težko... 

In na tem mestu se pojavi moje seme. Moje seme je že začelo kliti ob pogledu na ta začaran krog. Otroci brez semen me vabijo k sebi, da pridem do njih, da razdrem ta krog. Da še njim pomagam poiskati in vzkliti svoja semena...

Tako bo tudi moje seme ljubezni postajalo rodovitnejše in rodovitnejše... 

Hvala za obisk!

Prisrčen video... ali pa tudi ne!...

Lepo pozdravljeni!

Danes me je nekaj presenetilo...

Ko sem si ogledovala vsebine na mojem Facebook-u, sem naletela na en video, ki so ga objavili na Animals and Nature. Obetal je prisrčno interakcijo med dvema živalma in ker so mi živali zelo pri srcu, sem si ga šla takoj ogledat. In res me vsebina videa ni razočarala. Posnetkov s tako prisrčno vsebino zame ni nikoli preveč. Naslov videa "Best Budies" se mi je zdel kar na mestu...

Ste si ogledali video? Kaj bi komentirali pod videom? Bi stisnili en like, kakšnega srčka, napisali "Kako prisrčno!"ali kaj drugega?...

No, zame že vemo kaj bi napisala in sedaj pride tisto, kar me je presenetilo...

Med branjem komentarjev sem naletela na kar nekaj takih, ki meni še v sanjah ne bi prišli na misel. Recimo komentarji o tem, kako je mačka terorizirala sovo, ki se ni počutila prav nič srečno, kako je grozno, kako da sploh nista prijatelja pa da sova in mačka nista za bivanje v skupni hiši. Več jih je skrbelo za sovine oči in več jih je recimo opazilo, da ima sova na nogo privezano vrv in nekdo je celo rekel, da je to popkovina... 
(za celoten seznam komentarjev, kliknite na ikono za komentarje pod videom)

Ko  sem prebrala te komentarje, sem šla še enkrat pogledat video. Zaskrbelo me je namreč, da sem kot bodoča psihoterapevtka zgrešila tako pomembne vsebine. Sem se mogoče pustila zaslepiti pogledu na dve prisrčni živalci in nisem uspela videti resnične slike?

Ponoven ogled videa me je prepričal, da me ni treba skrbeti za mojo bodočo kariero. Tudi mož mi je pritrdil, da se mu ne zdi, da katera od živalic trpi (da ne pozabimo tudi na kar nekaj komentarjev, ki so prav tako govorili temu v prid).

In recimo, da lahko rečemo, da tisti komentarji, ki so me presenetili, nimajo neke realne osnove...

Kaj pomeni potem to irealno ali bolje rečeno iracionalno prepričanje, s katerim so ti ljudje tipkali svoje presenetljive komentarje? In v te komentarje so res trdno prepričani. Če bi jim nekdo omenil, da so njihovi komentarji malce nenavadni, bi njega po vsej verjetnosti pogledali kot da je z lune padel. Za njih je namreč njihov pogled tako realen, da bolj realen ne more biti...

A da se vrnemo k vprašanju... Kaj se pravzaprav dogaja? 

Če še niste slišali za eno stvar, boste pa sedaj. Ti malce nenavadni komentarji, so namreč delo nezavednega. To je psihična instanca, ki včasih deluje, kot da ima svoje življenje. V bistvu ga kar ima. In lahko rečemo celo, da se nekdo tega zaveda bolj, nekdo pa manj...

Če se poglobimo v te presenetljive komentarje, nam ni treba dolgo razmišljati, da bi dobili vpogled v to, kakšno življenje živijo nezavedne avtorice teh komentarjev. Se še komu zdijo te nezavedne svojeglavke prav zanimive? Včasih, ko se sprejo z realnostjo, pokukajo ali pa že kar skočijo ven iz svojega skrivališča in takrat jih imamo priložnost videti ter spoznavati to skrivnostno čudo, ki je spremljevalec vsakega človeškega bitja... 

Hvala za obisk!