Lepo pozdravljeni!
Človek je bitje, ki me že dolgo časa zanima...
To kompleksno bitje me vedno znova preseneti. Zmožen je za razsežne kompleksnosti, a po drugi strani to isto bitje ni zmožno za najbolj elementarne preprostosti...
Le kaj mu stoji na poti...? Ali bolje... kaj mu manjka...?
Človek ni bitje, ki se rodi v svet kratko malo pripravljen za samostojno življenje tako kot je pri veliko živalskih in rastlinskih vrstah.
Rodi se razgrajen. Razstavljen, če hočete... A razstavljen na veliko koščkov. Kolikor vem, nobena druga vrsta ni sestavljanka, tvorjena iz tako veliko koščkov...
Do danes je že veliko strokovnjakov raziskovalo razvoj človeškega bitja. In odkrili so tudi že veliko neverjetnega. Madžarska psihiatrinja in psihoanalitičarka Margaret Mahler je recimo odkrila, da dojenček šele postopoma začne sebe in druge dojemati kot celoto. Mati na začetku vidi samo kot dojko, kot kožo ali kot roki. Šele sčasoma jo vidi kot celovito osebo. Še več! Na začetku niti ne loči sebe od zunanjega sveta! Ne ve recimo, ali njegovi občutki prihajajo iz njegove notranjosti ali od zunaj ali pa da je fizično ločen od materine dojke...
Otrok pa ne dojema sebe in matere razcepljeno samo na telesni ravni. Razcep doživlja na katerem koli področju, ki si ga lahko zamislimo. Britanska psihoanalitičarka Melanie Klein recimo loči med paranoidno-shizoidnim in depresivnim položajem. Ni tako zapleteno, kot se sliši. Gre za to, da človek na določeni točki razvoja preide s paranoidno-shizoidnega na depresivni položaj. To je točka, v kateri otrok (to naj bi se običajno zgodilo do 3. leta starosti) združi dobro (tista mati, ki zadovoljuje njegove potrebe) in slabo (tista mati, ki ga frustrira z nezadovoljevanjem potreb) podobo matere.
To je pomembna točka v razvoju človeka, iz katere lahko sklepamo, da sta potrebna tako mati, ki zadovoljuje potrebe kot mati, ki frustrira. Angleški psihoanalitik Donald W. Winnicott je tako mati imenoval s svojim dobro znanim izrazom "dovolj dobra mati" ("Good enough mother"). Mati, ki frustrira, a ne preveč, seveda. Nenavadno kot se sliši, popolne matere torej ne omogočajo otroku optimalnega razvoja! Ali vam nisem že povedala, da je človek kompleksno bitje...!?
To je pomembna točka v razvoju človeka, iz katere lahko sklepamo, da sta potrebna tako mati, ki zadovoljuje potrebe kot mati, ki frustrira. Angleški psihoanalitik Donald W. Winnicott je tako mati imenoval s svojim dobro znanim izrazom "dovolj dobra mati" ("Good enough mother"). Mati, ki frustrira, a ne preveč, seveda. Nenavadno kot se sliši, popolne matere torej ne omogočajo otroku optimalnega razvoja! Ali vam nisem že povedala, da je človek kompleksno bitje...!?
Kot sem že omenila je doseg te točke v razvoju pomemben. Težko bom opisala, zakaj vse je ta točka pomembna, a mogoče vam bo dovolj nazorno že to, če vam povem, da bi bilo na svetu veliko manj di-socialnih osebnosti (po domače psihopatov) in drugih osebnosti (recimo narcisistična, border-line oz. "vampirska"), ki ne premorejo niti kančka empatije do drugega. Ne bi bilo recimo vedno večje razlike med bogatimi in revnimi, mučenja ljudi in živali, kratenja človekovih pravic in pravic živali, izkoriščanj,... Namesto tega bi bilo recimo več tega, kar boste videli v sledečem filmčku (in včasih se mi res zazdi, da je človek v marsičem inferioren živalim):
Kaj je torej tisto kar manjka...?
... ključ je v integraciji...
V integraciji vseh aspektov človekovega obstoja.
Kaj pa predstavlja ključ do integracije...?
Če se spomnimo na D. W. Winnicotta, je to... DOVOLJ DOBRA MATI...
To pa nas privede do moje prejšnje objave, v kateri razglabljam o začaranem krogu...
... ki pa ga je na srečo moč razdreti... in potem človek končno lahko zaživi kot človeško bitje, ki je zmožno za res velike stvari...
Hvala za obisk!
Ni komentarjev:
Objavite komentar